Združili smo se na tekaških razdaljah

Ameriška družina Wick ugnala vse konkurente v moški in ženski konkurenci

V senci javorjev, ki ponujajo hlad na vrtu Centra za usposabljanje, delo in varstvo Matevža Langusa v Radovljici smo zjutraj zbrali v tekaška oblačila odeto druščino, kjer so se mešale različne besede, drugačne zmožnosti, ob tem pa cela mavrica nasmehov, ki so krasili dogodek kot najbolj svetleče okrasne lučke.
Vse sodelujoče je pozdravila Irena Ceglar, direktorica centra na že četrtem teku s poimenovanjem »Naš tek«, ki ima slogan »Tvoj nasmešek mi da pospešek« in privablja v goste vse posameznike dobre volje, ki se želijo med športnim dogodkom podružiti z našimi uporabniki.

Pred leti se je med uporabniki centra razvila ideja o tekaški skupini, ki jo je prevzel Klemen Dolenc, med drugim tudi trener v Atletskem klubu Radovljica. Ideja, da so se naši uporabniki priključili ljudem iz običajnega okolja se je razvila v to, da so se sedaj že četrto leto navadni tekači priključili nam, naši prireditvi. Ljudje kot so Klemen, Jure Vajs, Klavdija Makuc in drugi, so verjeli v projekt, ki se je še desetletje nazaj zdel nemogoč.

Eden uspehov tekaške skupine CUDV Matevža Langusa je lanskoletni zgodovinski nastop Željka Najdeka, prvega Slovenca s statusom osebe s posebnimi potrebami, ki se je novembra udeležil najbolj znanega maratona na svetu v New Yorku, ki ga je pod mentorstvom Vajsa in Dolenca, ki je bil leta 2016 proglašen za Najprostovoljca Slovenije, zmogel v štirih urah in pol. 37-letni Jeseničan je tudi štartal v najprestižnejši disciplini, a kot je bilo videti, je bila razdalja zanj prekratka, saj se je do cilja komajda kaj ogrel in spotil.
Po kraljevski disciplini tekaškega programa smo najprej debelo pogledali, nato pa pošteno potresli dlani 10-letnima dvojčkoma, doma iz ZDA. Braden in Karsten Wick sta zasedla prvo in drugo mesto. Braden je bil ob tem tudi absolutno najhitrejši med vsemi tekači. Toda ni še konec! Za nameček je v absolutni ženski konkurenci zmago odnesla še njuna mami Ashley. Družina, ki prihaja iz Seattla v ZDA, je že sedem let med nami, živijo v Lescah.

V kategorijah najmlajših in tekmovalcev na invalidskih vozičkih so vsi prejeli medalje, ob tem pa še sladoled ob prihodu v cilj, poleg praktičnih nagrad je bila pripravljena pogostitev za čisto vse, za piko na koncu dogodka, ki vam ga toplo priporočamo obiskati ob pričetku poletja naslednje leto, pa je vsak za spomin prejel še fotografijo iz že skorajda pozabljene polaroid fotografske tehnike.

Zahvaljujemo se vsem donatorjem, ki so s sodelovanjem podprli naša prizadevanja in nam omogočili izvedbo že tradicionalnega tekaškega dogodka.